Sledi Asa

Dunajski dvor je na začetku aprila 1875 izdal zakon, s katerim je natančno predpisal ukrepe proti širjenju trtne uši, ki so jo vinogradniki prinesli v Evropo z uvozom sadik ameriških vrst trte. Na vinogradniškem inštitutu v Klosterneuburgu pri Dunaju so junija 1880 potrdili pojav trtne uši na vzorcu, ki so jim ga poslali iz občine Piran. Takoj so izkrčili skoraj 130.000 trsov, zemljo pa razkužili z ogljikovim sulfidom. Trtna uš je v nekaj letih skoraj v celoti uničila prvotno evropsko vinogradništvo, ki se je pozneje obnovilo z izdatno državno podporo sajenju cepljenih vinskih trt, kar je ostala praksa vse do današnjih dni.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Ve

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomo

»Vojna spada v muzeje« je duhovit napis v enem izmed evropskih vojnih muzejev. Čeprav stari Heleni muze za vojno niso poznali, so vojaški muzeji razširjeni po vsem svetu in, to je nenavadno, izjemno priljubljeni pri obiskovalcih. Ker gre za zanimiv pojav, je zanimiva tudi struktura teh ustanov in mnogi izmed vojaških muzejev so v zasebni lasti. Ob državnih ustanovah tako sledimo zgodbi neštetih zbirk, muzejev in muzejčkov, ki so jih ustanovili in jih vodijo navdušeni zbiralci. Slovenija pri tem ni nobena izjema, ravno nasprotno. Na prepihu zgodovine je njeno ozemlje gostilo kar nekaj vojsk, spopadov in vojn. Ostanki so našli svojo pot tako v javne ustanove kot v premnoge zasebne zbirke. V življenje zadnjih nam bo del zastora, ki jih zakriva, odškrnil Marko Radmilovič.

Ko boste obiskali Kranj, poiščite njegovo sončno stran. Tam boste našli Layerjevo hišo. Dobra kava, viralna divja češnja, stolp Škrlovec, ulične intervencije ter tekstilna, glasbena in literarna umetnost. Kako je vse našteto v hiši z večstoletno zgodovino (ob pomoči zavoda Carnica) našlo svoj dom in poleg vsega še nadvse uspešno sobiva, je preverila Darja Pograjc.

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko m

Že konec 17. stoletja je v uradnih spisih pisalo, da na idrijsko-cerkljanskem območju nekateri ljudje – moški in ženske – prekupčujejo s čipkami in tihotapijo živo srebro. Čez tri desetletja pa se v njih najde podroben zapis o pridržanju in sojenju tihotapki Marini Melhiorci iz Šebrelj. Njeno zgodbo, ki je bila glede na dolžino procesa in zapise v dokumentih, precej odmevna že v prvi polovici 18. stoletja, so obudili v Mestnem muzeju Idrija, ki domuje prav v gradu, kjer so ji sodili. Nastala je pravljica s senčnimi lutkami, gledališka igra, slikanica, muzejski lik in radijska igra Radia Slovenija. A kdo je bila ženska, ki so jo obtožili, da je del tatinske in tihotapske tolpe? Marino Melhiorco smo spoznali v oddaji Sledi časa, pri tem sta nam pomagali zgodovinarka Marija Terpin Mlinar, ki je nanjo naletela v starih nemških dokumentih, zapisanih v gotici, in igralka Metka Pavšič, ki njen lik igra v gledališki uprizoritvi in radijski igri.

V Pokrajinskem muzeju Celje so se na pobudo dr. Tomislava Vignjevića iz Znanstvenoraziskovalnega središča Koper lotili projekta izdaje knjige Shema kvaternijev in Celjski grofje. Gre za znanstvenoraziskovalni projekt, ki je trajal več desetletij. Ob izidu monografije so pripravili občasno razstavo o razvoju grba grofov Celjskih od začetkov njihovega vzpona do izumrtja te družine. Ob tem so predstavili tudi njihove pečate in to, kako so vsi ti simboli ene najpomembnejših plemiških rodbin pri nas vplivali na državne simbole v različnih zgodovinskih obdobjih vse do sedanjega državnega grba naše države. Pot nastanka grbov, njihovo spreminjanje in pomen bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V preteklih tednih smo poročali o obširnih požarih iz Los Angelesa, pred nekaj dnevi pa je Slovenijo pretresel hud požar v dijaškem domu na Poljanski cesti v Ljubljani. Čeprav nas tovrstni tragični dogodki vedno znova globoko pretresejo, pa velikokrat sčasoma izginejo iz našega zgodovinskega spomina. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili prav zgodbo enega izmed zdaj že skoraj pozabljenih dogodkov iz začetka 20. stoletja. Leta 1903 je namreč takratni Windischgrätz, danes znan kot Slovenj Gradec, prizadel hud požar, ki je uničil zajeten del mesta. Za seboj je pustil opustošenje in obup, a na srečo so vsi meščani preživeli. Mesto si je hitro opomoglo, saj ogenj ni uspel upepeliti njihovega neomajnega duha. Pridružite se nam pri pripovedi o uničenju, pogumu in ponovnem vzponu provincialnega mesteca v Mislinjski dolini

Vipavski Križ. Zagotovo ste ga že opazili, ko ste se peljali po slikoviti Vipavski dolini. Saj s svojo zanimivo podobo strnjenega naselja na hribu pritegne pozornost. Prav zato, da ne bi okrnili tega pogleda, so na vipavski hitri cesti zgradili tudi pokriti vkop. Na tem vkopu pa je skrbnik hitre ceste DARS začel graditi sončno elektrarno, ki pa naj bi, po mnenju domačinov, močno kvarila pogled na naselji Cesta in Vipavski Križ. Kako se bo zadeva razrešila in ali bo podoba majhnega, z obzidjem obdanega mesta, ki je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, ostala neokrnjena, bo pokazal čas. Nekoč je bil čas Vipavskemu Križu naklonjen, saj so mu podelili mestne pravice prav na današnji dan, torej 19. januarja, leta 1532. Kako se je to zgodilo in zakaj, bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Kako svet doživljajo tisti, ki živijo s slepoto ali slabovidnostjo? Slepi in slabovidni si pri vsakodnevnem življenju pomagajo z raznimi tehnikami in pripomočki, med katerimi je najbolj prepoznavna bela palica. Zelo dragocen pripomoček pa je tudi brajica. Louis Braille je slepim dal zapis, ki jim je omogočil pismenost. Slepemu človeku je bila tako dana možnost zapisovati, brati in dostopati do tiskanih virov. Ob mednarodnem dnevu brajice, ki smo ga zaznamovali 4. januarja, se bomo v današnji oddaji Sledi časa posvetili genialnemu izumu Louisa Brailla – brajici, njenemu pomenu kot simbolu neodvisnosti in enakopravnega vključevanja slepih v družbo, ter temu, kakšna je prihodnost tega zapisa z razvojem sodobne tehnologije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovin

Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.

Mi, naš snovni svet, naše misli in naša prepričanja se spreminjajo. Vse to se dogaja na tekočem traku časa, ki mu ne moremo določiti ne konca ne začetka, čeprav ritmi dneva in noči, letnih časov, gibanja nebesnih teles in konsenzi človeških družb, izraženi v urah in koledarjih, vseeno lahko večkrat zapored ali neskončno velikokrat zarišejo začetke in konce; ti se sklenejo v isti točki, oddaljujejo, približujejo, vračajo in znova sklenejo.Tako kot letni krogi, ki se v našem časovnem pasu začenjajo pozimi in se pozimi, vsako leto znova, istega datuma, tudi končujejo. Na podlagi stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja Človek in čas: od ponedeljka do  večnosti, tokrat v oddaji Sledi časa o odnosu človeka do časa, razumskem in čustvenem dojemanju časa ter urah, ki nam merijo čas, in urarjih, ki merilnike našega časa popravljajo. Pri razstavnem projektu sta sodelovali tudi kustosinji dr. Janja Žagar in dr. Tanja Roženbergar, medtem ko so ure ena izmed  pomembnih raziskovalnih vsebin

Naša zgodba o pogumnih Blejkah se začenja z delom zapisa izpred 90 let. Takole so zapisali: »Bilo je sredi marca leta 1813, ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali k plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda nenadoma je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo.« Konec navedka. To dogajanje je na Bledu sprožilo pravcati upor, ki so ga vodile

Na pragu zime je smučanje vedno hvaležna tema. Tudi v oddaji dokumentarnega uredništva, saj je smučanje tradicija in njegova zgodovina v Sloveniji že kako bogata in tudi dobro dokumentirana. Ob turističnem smučanju kot svobodni volji vsakega posameznika je pri nas široko razvejano tudi organizirano smučanje. Hrbtenica tega so smučarski klubi. Čeprav jih v glavnem poznamo po usmeritvi v tekmovalno smučanje, je približno 150 smučarskih klubov, sekcij in društev v Sloveniji veliko več kot samo tekmovalna platforma. Smučarski klubi organizirajo smučarske šole, sejme rabljene opreme, številni pa za svoje članstvo tudi organizirajo smučarske počitnice. Enega izmed bolj nenavadnih smučarskih klubov, iz katerega izhajajo uspešni slovenski smučarji in smučarke (med drugim tudi dobitnik prve slovenske oz. jugoslovanske olimpijske kolajne Jure Franko) pri nas, je ob jubileju obiskal Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

Prvi december se je zapisal v slovensko zgodovino tudi leta 1989, ko je bilo v Ljubljani najprej napovedano in potem preklicano posebno zborovanje v podporo centralistični politiki srbskega voditelja Slobodana Miloševića. Slovenija se je odločno uprla. Izvoznikov nacionalizma ni bilo, tedanja slovenska skupščina pa je nekaj dni pozneje sprejela dva zakona, ki sta postopno spremenila politični prostor.

V Tolminskem muzeju so pripravili zanimivo razstavo z naslovom Želite, prosim? S trgovino in gostinstvom v Zgornjem Posočju so se namreč ukvarjali predvsem gospodarstveniki in ekonomisti, ob vsaki večji nepravilnosti ali napredku tudi časopisni novinarji, nasprotno pa humanisti, zgodovinarji in etnologi teh tem niso celovito obravnavali. Najprej so se v muzeju pred epidemijo koronavirusne bolezni lotili obdelave posoškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Temu sta sledila razstava in zbornik o industriji v Zgornjem Posočju. Takrat so se odločili, da bodo raziskave nadaljevali ter obdelali tudi drugi del gospodarstva, in sicer gostinstvo, turizem in trgovino. Tu pa se je pokazalo, da sodijo začetki omenjenih dejavnosti dosti dlje v preteklost. Raziskave so segle v začetek 19. in 20. stoletja, ko se je Posočje že vpisalo na zemljevid turističnih krajev. Gostinstvo, turizem in trgovino v Posočju bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.