Sledi Asa

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.

Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.

Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz

Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.

Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovi

Kekec je eden največjih junakov ne samo naših mladosti, temveč slovenskega literarnega okolja sploh. Vztrajno že dolga desetletja polni otroška srca, kot literarni in tudi kot filmski lik, o njegovem avtorju pa je znanega manj. Nikoli ni bilo povsem natančno pojasnjeno, čemu se je Josip Vandot izmaknil pozornosti slovenske literarne zgodovine, a dejstvo, da se »mladinski« pisatelji ne morejo meriti s »ta zaresnimi«, pač ne zdrži kritične presoje. Tokratne Sledi časa odstirajo zanimivo in malo znano epizodo iz življenja Josipa Vandota, ki je nekaj zadnjih mesecev v domovini, preden so ga izselili, prebival v Mariboru. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.Če pa obrnemo kazalce na uri za stoletje nazaj, malo več ali malo manj, vidimo, da so se ljudje takrat prav tako zavedali dobrih in slabih strani sprememb, bili skeptični do inovacij in modernizacij, presojali druge in vsakokratno oblast, vohali okolijske in družbene greznice ... Tokrat bomo raziskovali občutke znanih ljudi in anonimnežev v Ljubljani v obdobju med obema vojnama. Magdi Tušar sta povedala več zgodovinar dr. Željko Oset in kulturni antropolog, dr. Sandi Abram, dva izmed avtorjev prispevkov v knjigi z naslovom Občutki mest. 

Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in GoriškemLetos mineva natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala Splošno šolsko naredbo, prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Ok

V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.

Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva