Kulturni Fokus

Kako so videti antične Atene, če jih uzremo z mesta, ki so ga v tedanji družbi zavzemale hetere, rafinirane, visoko izobražene starogrške prostitutke?Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej. Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida

Naše predstave o Indiji, sploh njeni preteklosti, mnogokrat prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznolika okolja ter napačna branja njenih svojstvenih fenomenov. Tako so Indiji, prepredeni z mnogimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti, kar ustvari hinduizem kot absolutno esenco indijske identitete in nacionalnosti, med vsemi religijami najbolj univerzalno in tolerantno religijo … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija tudi romantizirana, iskali možnosti upora. O imaginacijah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stra

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje. Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vpra&s

V okviru Evropska prestolnice kulture GO!2025 je maja potekal literarno-plesni dogodek, ki so ga ustvarili: pisateljica Maja Haderlap, plesalka Leonie Humitsch in skladatelj Benny Omerzell. Dogodek je bil sprva načrtovan v na novo postavljeni kupoli Ingeborg Bachmann, a je bil zaradi slabega vremena prestavljen v dvorano Mestne občine Nova Gorica, vsebina pa je močno povezana s pisateljico Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap je na tem dogodku predstavila svoj novi roman Nachtfrauen – Ženske v temi, ki je teden dni pred tem izšel pri založbi Goga v prevodu Štefana Vevarja. Maja Haderlap je ob tej priložnosti prvič brala v slovenščini. Fotografija: Maja Haderlap na prireditvi

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebine prekrita, ždi pod nanosi dolgih tisočletji človeške zgodovine. Tako bo ostalo verjetno tudi v prihodnje, poleg tega pa sodi v območje neverbalne komunikacije. V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali iz jame Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe nasploh. Ker so začetki človekovega ustvarjanja glasbe zamegljeni v davnim preteklosti, ne moremo vedeti, ali mu je, tako, kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in razvnelo čustva, vendar sta bila glas in glasba, naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje, v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s telesnim pozibavanjem, gotovo naravno uspavalno sredstvo, vpitje in predirljivi kriki, ki so se razlegali in trgali iz najstarejšega inštrumenta, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočil

V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnostiUmetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje. Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreat

Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje. Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu, še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost, nastajajočo v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih, v strahu pred sovražnikovimi napadi. Partizansko lutkovno gledališče se je nekaj mesecev pred koncem vojne rodilo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smislov partizanskega boja - zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odrasli publiki -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer 1944.Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, predstavljajo tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Nj

Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojneDruga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Had

Grožnja vojne je vsaj tiho prisotna, če se že ne najavlja glasno - tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse naslednje načrtovane ali nepričakovane, nenajavljene obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se v togoti srdito jezimo ljudje, ki se zavedamo svoje nemoči. Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali, narodi, celine in države, mislili, da so se je za večno znebili, pa je vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla, kot bi čakala v nekakšni zasedi. V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve botrici uničevanja, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; njuni poskusi fa

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane. Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo danda

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prosto

Če pogledamo skozi zgodovinsko optiko, potem ugotavljamo, da je imelo ime Friedricha Schillerja pomebno mesto v razvoju slovenskega gledališča. Letos mineva 220 let od njegove smrti. V okviru slovenskega prostora velja omeniti tudi ustanovitev Dramatičnega društva leta 1867. Za ta pomembni vsebinski in organizacijski premik, pišejo v Slovenskem gledališkem inštitutu, je bil med drugimi zelo zaslužen pevec, igralec in režiser Josip Nolli, ki je pred natančno 150 leti, spomladi 1875, uprizoril Razbojnike v svojem prevodu. Sicer pa o tem, kako sta se v njem bojevala slovenska in nemška beseda, kako smo sploh dobili Stanovsko gledališče, koliko je bilo v njem žlahtne tragike in komedije, dramatike, ter kako je vanj vstopala zabava, več avtorica muzejske razstave in uvodnega besedila: Katarina Kocijančič. Oblikovanje in postavitev razstave: Andrej OvsecSlikovno gradivo: mag. Tea RogeljPedagoški programi: mag. Sandra Jenko  

Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalceOb svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume&l

Tudi tako o Evropi v oddaji Kulturni fokus razmišlja pohodnik, popotnik in potopisec Jakob J. Kenda. Pred tem je na poteh in transverzalah po Ameriki in Sloveniji, ko se je namenil preučiti pohodniško krajino tudi najbolj opustelih in neobljudenih zakotji naše dežele, spoznaval stvarnost življenja, ki je včasih dobivalo tudi nekoliko fantastične in magične plasti. Ta prehajanja med dejanskimi doživetji in namišljenimi pojavi v naravi ali v domišljiji so velikokrat mojstrsko izpeljana in bralca privabijo med platnice ali na neznane poti razgibano - čarobno mističnih pokrajin, ki pomnijo tudi veliko okrutnosti, surovosti in nečlovečnosti v nastajanjih in razhajanjih Evrope preteklosti. Nenazadnje dr. Jakoba J. Kendo poznamo prevsem po njegovem prevajalskem delu, predvsem po prevodu knjižne serije Harry Potter, zdaj pa se je po prej izdanih potopisnih romanih odločil za pisanje samosvojega Evropskega cikla. Prvi nosi naslov: EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD. V skupini treh predstavnikov stare celin

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Za

V zgodnjih desetletjih novega veka, ko se stari svet čudi dosežkom novo odkritega sveta, predvsem današnje Amerike, kjer koristoljubni pustolovci konkvistadorji tako na bogastvo, kot izjemno arhitekturo, Evropa začenja spoznavati do tedaj neznane kulture in nepredstavljive podobe življenja oddaljenih dežel. Tudi uveljavljeni umetniki, slikarji, kiparji, tiskati, trgovci z umetninami se spogledujejo z novimi motivi. Vedoželjni umetniki najdejo v pripovedih in materialnih dokazih o neprecenljivi predmetnsoti in motiviki, nove spodbude, predvsem pa razcvet svoje domišljije. Vplivi na likovno umetnost, ki jo bogatijo predstave o tujih kulturah, obeležujejo tudi umetniško prakso in zbirateljstvo našega nekdanjega plemstva. O tem in o drugih značilnostih nekdanjih zbirk aristokracije bo več povedala dr. Tina Košak, umetnostna zgodovinarka in anglistka z Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V zvezi

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjal

Slika preteklosti, ki jo zarisuje zgodovina kulturne dediščine, z njo sakralne arhitektura, stavbarstvo z gradovi in dvorci na Goriškem, slikarstvo in kiparstvo, je morda gledalcu, ki se zazre na goriško krajino, morda manj blizu in razpoznavna s svojimi posebnostmi, kot je nedavna podoba preteklosti Nove Gorice. Publikacija Umetnost na stičišču kultur: Mestna občina Nova Gorica, ki je bila izdana v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov v slovenskih mestih v zgodovinskem okviru, od tega marsikaj odkriva; seveda niso bili iz vsebine izrinjeni modernistični konteksti Nove Gorice. Dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU - gostja oddaje predava tudi na Univerzi v Ljubljani - meni, da knjiga poglobljenemu bralcu lahko služi kot zelo obširen umetnostni vodnik, vendar še zdaleč ne v klasičnem pomenu besede, ampak bolj kot umetnostnozgodovinski oris, v katerem so izpostavljeni najpomembnejši umetnostni in