Sobotno Branje

Kratkoprozna zbirka klasika sodobne svetovne književnosti bralkam in bralcem v izbrušenem slogu predstavi življenje v Mozambiku, kakršno je, ne da bi podlegla cenenemu eksotizmu ali afektiranemu folklorizmuLetos mineva 50 let, odkar se je Mozambik otresel portugalskega kolonialnega jarma in razglasil neodvisnost. Ob tej priložnosti smo se v tokratnem Sobotnem branju odpravili na literarno potovanje v jugovzhodno Afriko, da bi si pobliže ogledali 800 tisoč kvadratnih kilometrov veliko deželo ob Indijskem oceanu, kjer živi kakih 34 milijonov ljudi. To smo storili s pomočjo Znočenih glasov, kratkoprozne zbirke, ki jo je spisal in leta 1986 objavil Mia Couto, ki velja za osrednje ime sodobne mozambiške književnosti in enega največjih stilistov, ki danes ustvarjajo v portugalskem jeziku. Kako je skozi prizmo Coutovega pisanja torej videti življenje v Mozambiku, smo preverjali v pogovoru s Katjo Zakrajšek, ki je Znočene glasove prevedla za založbo LUD Literatura in jim pripisala spremno besedo. Foto:

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju. A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakr&scar

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo pesnice Mete Kušar, zbir esejev Abonma za poezijo, ki so izšli pri založbi Morfem, uredil jih je Tine Logar. Kušarjeva v esejih na svoj značilen, neizprosen in iskren način preizprašuje esencialna vprašanja, povezana s pesnikovim ustvarjalnim procesom ter položajem njegovega literarnega opusa v sodobni slovenski družbi in percepcijo njegovega dela v tako imenovani strokovni javnosti in celo med njegovimi umetniškimi kolegi. Kot so zapisali pri založbi, kritično ost namenja predvsem strokovno vse bolj nekompetentnim literarnim kritikom, univerzitetnim profesorjem, nagnjenim k nasilnemu predalčkanju umetnikov in njihovih del pa tudi založnikom, ki pri oblikovanju založniških programov ne znajo več ločiti zrna od plev, hkrati pa podlegajo pritiskom pričakovanega dobička. Posledice takih razmer so med drugim odprt prostor za institucionalizirane manipulacije z literaturo in bralci, ustvarjanje kvazikanona literarnih del, v katerem številni izvrstni pisatelji in pesniki o

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Glavni adut trilogije je neposrednost in prepričljivost, s katero avtorica predstavi res raznoliko paleto likov različnih družbenih razredov in pogledov na svet. Tako na svež in duhovit način ujame duha sodobne Francije. Vernon Subutex je nekdanji lastnik prodajalne plošč, ki pristane na ulici. V lasti pa ima videokaseto, na katero je njegov znanec in izjemno priljubljeni pevec posnel svoja poslednja razmišljanja pred samomorom. Vsebina teh posnetkov seveda zanima številne. A ko ga najdejo, se nič ne odvije v skladu s pričakovanji. Čeprav je sama zgodba mestoma morda nenavadna, vseskozi odlično funkcionira zaradi prepričljivosti, s katero so opisani različni ljudje in utemeljene njihove odločitve, ne glede na to, kako nenavadne so. Je tudi zgodba o potrebi po skupnosti in begu iz spon turbo kapitalizma.

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadarkoli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen - predvsem starševska - , je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči, zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine pa jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zav

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v

Trije teksti francoske nobelovke, v katerih umetnica tematizira svoje otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji ter razčlenjuje kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj svoje družineV Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko. Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel,

Kljub velikim spremembam, ki so se v preteklih desetletjih zgodile na področju intimnih partnerstev, je konec dolgoletne monogamne intimne partnerske zveze še vedno izjemno stresen dogodek v življenju. Še posebej za osebo, ki ni imela izbire, ki o koncu ni soodločala, ki je bila zapuščena. Kako se postaviti na lastne noge in začeti znova? Kje najti zavetje in pri kom čustveno podporo, če se to zgodi pri 40-ih? In če se je treba ob čustveni bolečini ukvarjati tudi s finančno negotovostjo in iskanjem strehe nad glavo na nemogočem nepremičninskem trgu? Odgovore na ta vprašanja ponuja ljubezenski roman Jerce Cvetko Padam na besede, ki ga je v novi zbirki Razmerja izdala Cankarjeva založba. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Letos se v Evropski prestolnici kulture združujeta obe obmejni mesti, staro in novo, italijansko in slovensko.Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali. Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov tudi romana Mateje Gomboc, knjige, ki je bila lani v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, letos pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncu druge svetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

Esejistična zbirka, ki prepričljivo dokazuje, da ni na drobnih, na prvi pogled le malo pomembnih vsakdanjostih, iz katerih so stkana naša življenja, ničesar obrobnega, saj nam, če jih le znamo ugledati s pravega zornega kota, lahko tlakujejo pot v polnejšo obliko bivanja Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti. V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beogra

Tokrat vam predstavljamo najnovejši roman pisateljice in publicistke Vesne Milek, o eni najbolj intrigantnih žensk v zgodovini človeštva - ptolemajski vladarici Kleopatri. Roman Kleopatra: Naj se zgodi je izšel pri založbi Beletrina, uredili so ga Urban Vovk, Mateja Arnež in Urška Gabrič Kreft. Odlomek iz knjige je v oddaji interpretirala Mateja Perpar, oddajo je pripravila, in se z avtorico Vesno Milek tudi pogovarjala, Liana Buršič.

Pisatelj Tone Partljič nas skoraj vsako leto razveseli z novim romanom. Tudi zgodba zadnjega z naslovom Pesniški dvor se dogaja v Partljiču tako ljubih Slovenskih goricah, točneje ob reki Pesnici, na vinorodnih hribčkih in v širšem okolju, ki ga pisatelj dobro pozna. Roman opisuje življenje vinogradniške družine Gornik, ki ga, tako kot druge, zajamejo približevanje druge svetovne vojne, sama vojna in konec vojne z vsemi stranpotmi vred.

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradiLetošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi. Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala,

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.   V

Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, rojstvu vilincev, o njihovem boju proti prvemu temnemu gospodarju.Angleškega pisatelja in izumitelja fantazijskega žanra J.R.R. Tolkiena skorajda ni potrebno posebno predstavljati. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za Hobita in Gospodarja prstanov. A davno preden je v znamenitem romanu Gospodar prstanov strašni Sauron grozil, da bo ves svet prekril s temo, je prvi temni gospodar Morgoth prišel izjemno blizu uresničenju takšnega načrta in Sauron je bil tedaj le njegov služabnik. Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, o rojstvu vilincev, o njihovem boju proti temnemu gospodarju, da bi si povrnili dragocene dragulje, ki jih je ukradel, o prihodu ljudi in škratov in njihovih usodah. Silmarillion nazorno prikaže, kako neverjetno dovršen in domišljen je svet, v katerem živijo Tolkienovi junaki, svet, ki se po svoji kompleksnos

Kaj pomeni biti mlad? Kakšni so mladi danes in kako živijo? So res vsi razvajeni in imajo občutek, da jim stvari pripadajo? Ali pa uživajo brezskrbno študentsko življenje? Visijo na telefonih in se ne znajo več družiti v živo? Imajo številne duševne stiske? Mladi niso homogena skupina, gre namreč za demografsko skupino, ki ni naravna, kot na primer otroštvo ali starost. Družbene razmere so tiste, ki mlade delajo mlade. In te razmere so se v minulih desetletjih močno spreminjale. Kako je biti mlada oseba, še posebej, če nimaš finančne in čustvene podpore staršev? Romantične predstave o svobodnem in brezskrbnem študentskem življenju in mite o razvajenih in lenih mladih osebah uspešno podira romaneskni prvenec mlade pisateljice Liu Zakrajšek z naslovom Zajtrk prvakinj, ki je izšel v zbirki Prišleki pri založbi Lud literatura.

Roman o življenju družine Turbinovih v Kijevu, ki se je po ruski revoluciji znašel v kaotičnih razmerah državljanske vojneMihail Afanasjevič Bulgakov je eno tistih velikih imen svetovnega leposlovja, ki ga vsaj pri nas poznamo predvsem po enem njegovem delu, znamenitem romanu Mojster in Margareta. In vendar se je morda prav v minulih letih, v luči vojne v Ukrajini in povečanega zanimanja za zgodovino tega prostora, nekoliko več pozornosti usmerilo tudi na njegov drugi veliki roman Bela garda, v katerem Bulgakov opisuje mesec in pol življenja družine Turbinovih v Kijevu v burnih časih kaosa in državljanske vojne, ki sta sledila ruski revoluciji. Roman, ki je prav v tem kontekstu nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti Sovretov nagrajenec za izjemne prevajalske dosežke Marjan Poljanec, ki je besedilo v slovenščino prvič prevedel pred 50-imi leti, za tokratno izdajo pa je prevod temeljito pregledal in prenovil. Oddajo je pripravila Alja Zore

Tokrat vam predstavljamo novo knjigo Irene Cerar, sicer avtorice priljubljenih družinskih pohodniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu (serija Pravljične poti). Tokratna pa je naravopis – Svetišča narave, sedem tednov vseživosti, kjer si je zadala prav poseben izziv, saj se je za sedem tednov odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov izkusila na lastni koži. O tem iskrenem poskusu dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi, kot so zapisali pri založbi UMco, kjer je knjiga tudi izšla, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Ireno Cerar.