Zgodbe

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.Zapiski: -Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč. -APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

John Zhao je eden izmed direktorjev vodilnega kitajskega možganskega trusta, Centra za Kitajsko in globalizacijo. Kako v Pekingu osmišljajo Trumpove carinske rekorde, zakaj se počutijo močne iz samozavestne, kako izboljšati odnose z Evropsko unijo. Kitajska beseda za krizo vsebuje tako nevarnost kot priložnost.

Vuhan ni samo koronavirus. Velemesto ob reki Jangce ima bogato zgodovino, močno industrijo, uporabljajo tudi že umetno inteligenco. Po Vuhanu se vozimo s kolesom, se sprehodimo po ogromnem parku s pogledom na visoke nebotičnike, obiščemo optično dolino. Klepetamo z domačinkami in domačini. Zapiski: Fotoreportaža Maja Valerija iz Vuhana Reportaža za TV Globus iz Vuhana Intervju z glavnim kitajskim virologom

Melinda Liu je novinarka, ki že od leta 1980 živi v Pekingu. Dela za ameriški tednik Newsweek. Pojasni bliskovit vzpon Kitajske in razloge za optimizem navkljub slabšim gospodarskim kazalcem. Zakaj Kitajci sramežljivo občudujejo Elona Muska in kako bi z Donaldom Trumpom lahko celo sklenili trgovinski sporazum.

Shuihui Zhang je profesor sociologije v Šanghaju. Sliši tudi na slovensko ime Luka Novak. Pojasni silovit razvoj Kitajske v samo nekaj desetletjih, prepad med mesti in ruralnimi območji, razloge za nizko rodnost in staranje prebivalstva, zapleten pokojninski sistem in ne samo pozitivne vplive hitre digitalizacije. Državo primerja s človekom, Kitajska je zdaj v srednjih letih, uporabiti mora predvsem izkušnje.

Søren Pagter je profesor fotografije v danskem Aarhusu. Če nisi zvedav, ne moreš biti dober fotograf, pravi. Dobrega četrt stoletja se ob delu uči. Poučuje tudi po svetu in je član žirij. Na Finskem, Islandiji, v Nepalu, Iranu in drugje. Vesel je, da lahko spremlja mlade, ki razmišljajo, čutijo potrebo, da morajo nekaj spremeniti. Navdihujoče je, ko si v teh časih obdan s takšnimi ljudmi, pravi.Zapiski: Søren Pagter na Instagramu Projekt dveh študentk o izkoriščanju in prostituciji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka Zgodbe: Bolj kot kjer koli upanje najde v trdoživosti ljudi

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z dr

V enem izmed zalivov v Zadru se na barki po cele dneve sonči pudljica Nina. Njen lastnik je stari mornar in zavedni krvodajalec Venci Jurin, ki je poln zgodb vseh vrst.

Alvaro Passeri je strokovnjak za animatroniko. Proslavil se je kot filmski ustvarjalec, s svojimi kreacijami, animacijami in posebnimi efekti je sodeloval celo s Hollywoodom, v svojem rimskem studiu pa je med drugim izdelal robota Leonarda Da Vincija in animatronski živalski orkester, ki igra na resnične instrumente. Pred časom je obiskal Trbovlje.

Sindre Wimberger je spletni razvijalec. Skrbi za digitalizacijo Dunaja. Je "oče" digitalnega asistenta WienBot, ki za izboljšanje dostopnosti informacij uporablja umetno inteligenco. Zakaj je Dunaj tudi digitalna prestolnica, kateri so ključni digitalni projekti in kako se iz pametnega spreminjajo v inovativno mesto.Povezave do posebnih epizod z Dunaja: Antropologinja Caroline iz okrožja Ottakring Sladko življenje upokojenke Evelyn   Pravnik Domen Brus in slovenski pridih  Mamica Anna o vrtcih, porodniški, polovičnem delovnem času   Gerald o viziji 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev    Alena o šolstvu in skrbi za otroke z avtizmom

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.

Nagrajeni novinar Borisov Mitov se poklicno veliko ukvarja s korupcijo, ki je največji problem sodobne Bolgarije. Dela za bolgarsko izpostavo Radia Svobodna Evropa, enega redkih medijev, ki ga ne obvladujeta politika in kapital. Je tudi velik nogometni navdušenec in navijač kluba Levski iz Sofije. Žalosti ga, da tudi bolgarskemu nogometu ravno ne cvetijo rožice.

Vladimir Karafizov je IT inženir, star je 48 let. Deluje v zelo razvitem sektorju, Bolgarija je namreč regijsko središče za številna velika tehnološka podjetja, kar prinaša tudi pozitivne učinke zaradi vlaganj in višjih plač. Po drugi strani pa se mnogi počutijo izkoriščene.

To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko.  Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina

Kulturni center Pekarna v Mariboru deluje že 30 let. Nekdanja vojašnica, specializirana za peko kruha, je zdaj zanesljivo pribežališče alternativne kulture in misli. V pekarni avtonomne mariborske kulture se mesi kakovosten program, ekipa za zdaj uspešno odvrača tudi politične in kapitalske pritiske. Obiskali smo različna prizorišča, se pogovarjali s prvoborci in aktivnimi uporabniki. Tudi o ozadjih imen kluba Gustaf in bukvarne Ciproš, pa o grafitu, ki je aktualnega župana privabil v Pekarno z dvema sprejema.

Komunikatorka znanosti Ljubov Kostova je bila članica zadnje bolgarske odprave na Antarktiko, kjer so jo osupnile ledene gore. Ker so neverjetno lepe, velike in barvite. Prikazujejo se v 500 odtenkih bele. Bolgarija ima na otoku Livingstone kot edina balkanska država antarktično bazo že od leta 1988. Gre za enega izmed paradnih projektov države, ki v znanost in raziskovanje sicer vlaga veliko manj od evropskega povprečja.

Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.